m n e n j e p l e t

Včerajšnji dan imam jst fraj. Ponedeljki so rezervirani zame in za mojo drago, ker lahko takrat počnev kar se nama zahoče. Dejansko je tako. Že nekaj časa sva razmišljala, da bi bilo dobro razrezat kakšno bučo. Najprej sva si jih ogledala …

Odločila sva se, da je ponedeljek pravi dan za to. Sonček je sijal in zabavala sva se kot dva otroka. dolbla in dolbla sva, da so semena in notranjost leteli ven in po naju. Buče so, presenetljivo hitro začele dobivati obiko, kako pa ne, saj sva bila tam skoraj 5 ur vse skupaj – za naju je zdaj vse, kar pomeni manj časa kot 17 ur preživetih na singapurskem letališču, prava mala malca!

Sam sem nareil dve buči, moja pa kar tri, sam z eno ni bila zadovoljna, tak da sva jo pustila kar tam, pred hišo.

Zelo se mi je zdela zanimiva zamisel, da bi na buči naredil digitalno uro, katero dejansko lahko spreminjaš – in sem tudi jo! Spodaj lahko vidite slike izdelave in če imate buče, nekaj volje in časa lahk gotovo naredite tudi vi kaj takega. Resda noč čarovnic še ni jutri tukaj, vendar je danes že torek. Ponedeljek je minil, rezultati pa so tukaj.

da vidite, da ni fotomontaža …

pa da vidite, kako je vse skupaj lepše videt v temi …

Ob zadnjem znaku je bila ura 21:27.

Mislim, da mi bo tale ura služila za vrsto namenov … Resda bi bilo najlepše, če bi se številke same obračale, vendar jih bomo zaenkrat kar sami. Pa veliko buč narežite za Halloween! Čeprav je še daleč do tam, lahko svoje ideje izpilite do potankosti. Pol pa poslikat pa gor dat

p.s. Nimam več Nokie, temveč Canon Powershot S5 IS, tako da so slike boljše in vse; temo pa nameravam še dodat, tako da se ne bo mešalo s tistimi fotkami posnetimi z nokio.

No, in sem se spravil k pisanju, malce zgodaj sicer, vendar je pred mano še dooolg dan. Če ne bom prej zaspal seveda.

Včeraj sem vam omenil, da vam bom pokazal malce mojih novih slik narejenih z Nokio. In glej ga zlomka, še slabše so, kot sem si mislil, da bodo. Žal, bo tole malce bolj čudna reportaža, slike so namreč lepo razvidne le če so “povečane” do konca. Se opravičujem, sem že v nabavi digitalnega fotoaparata. Do takrat pa FotoNokia Rulz!

Ko se odpraviš v gozd (spet sem se lotil malo teči, je že čas namreč ) je najmanj kar pričakuješ takale zadeva. Stvar na hitro izgleda kot nekakšen robot ali tiste lutke na vrvici. Pobeg iz civilizacije v novo civilizacijo, ki je pravzaprav le še bolj kulturna! To …

Na spodnjih puzlih – slika je namreč prav tako lepo “razvidna” – boste tisti, kateri doma posedujete kakšnega izmed mikroskopov lahko ugledali prave pravcate zvončke. Jih bo kdo tudi preštel??? Hec!

No, pa še nekaj slik od blizu …

Potem pa še malce v hrib, ja, navzgor, proti soncu … Sem bil kot nekakšna rastlina včeraj, ma sem tekel kar hitro, da ne boste mislili, da sem kje zabušaval …

Potem pa so sledili še gospoda teloha, … no, ne tako resno …

… pa gospodične trobentice … say “Cheers!”

… pa žafrana sem tudi skoraj pohodil (pardon, srečal) …

Seveda pa je treba vedno tudi ostalim udeležencem v tej kulturni civilizaciji pokazati, da imamo Slovenci res en zelo popularen, predvsem pa ekološko nadpovprečno osveščen nacionalni šport, kateri sliši na ime Laško. Kdor je tole pozabil, naj ne hodi nazaj, ker sem jaz pospravil za njim. Hvala. Prosim.

Tako, upam, da so vam slikce všeč, nove pričakujte kmalu!

se beremo …

Kot obljubljeno, vam spodaj prikazujem današnjo reportažo (kraj že poznate!), katera se je končala z zmago sonca nad meglo v dolini! Veličastno!

Najprej sem se tam ustavil in natipkal nekaj vrstic za seminarsko, vendar se mi ni dalo več. Odšel sem ven iz avtomobila in naredil blekendwajt I, potem pa sem sklenil narediti še malce takih art fotk, kot jim pravi barbiblond. Mislim, da so mi nekatere kar uspele, seveda pa jih morate tudi vi videti in dati kakšen komentar!

Here they are!

Numero uno! Zdi se mi, kot da je kemični svinčnik tudi neke vrste medij, saj lahko le preko njega (ali njemu podobnih svinčnikov, barvic, flomastrov, markerjev, voščenk, kred, temperk, ipd) naše misli izlijemo najprej na papir, šele potem pa s pomočjo tipkovnice na ekran. Moč internetne komunikacije (o tem naj bi govorila tudi moja seminarska).

Numero due! Tale jašek mi kdaj prav spati ne pusti. Tokrat sem mu namenil eno misel. Že ker sem na SiOL-u, so verjetno tudi oni imeli takšen romb , ko so snovali njihov razpoznavni znak. Mogoče imam celo prav … Pa tudi noge me kdaj ne ubogajo – vedno se znajdejo na kateri sliki …

Numero tre! Tridimenzionalne smeti, sestavljene predvsem iz cigaretnih ogorkov, suhega listja in drobcenih kamenčkov, zrejo vame in se stiskajo v kot. Sem res tako strašen???

Numero quatro! Stopnice, katere tvorijo nekakšen mini-amfiteater … Mogoče ni ravno lepo vidno na tej sliki, vendar, se proti desnemu robu slike, stopnice (mislim, da so štiri ali mogoče pet) spuščajo, … Ah, tole slikco bom moral še kdaj ponoviti!

Numero cinque! Misli podobne parkirišču – odhajam!

ps – pa še malce sem italijansko povadil he, bravo jst, sigurno je kaj narobe!